Zakaj skupna valuta?
Države EU so si za ekonomsko in monetarno unijo (EMU) prizadevale že vse od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vzpostavitev ekonomske in monetarne unije zajema usklajevanje ekonomskih in fiskalnih politik, skupno monetarno politiko ter skupno valuto – evro. Enotna valuta prinaša številne prednosti:
- podjetjem olajšuje čezmejno trgovanje,
- ljudem olajšuje potovanje, pa tudi življenje, zaposlovanje in študij v tujini,
- prispeva k stabilnosti cen.
Vendar so doseganje tega cilja oteževale številne politične in gospodarske ovire: pomanjkanje politične zavezanosti, razhajanja glede gospodarskih prioritet in pretresi na mednarodnih trgih. Vse navedeno je prispevalo k upočasnjevanju napredka v smeri ekonomske in monetarne unije.
Pot do evra
Mednarodna stabilnost valut v obdobju takoj po vojni ni trajala dolgo. Pretresi na mednarodnih valutnih trgih so ogrozili skupni sistem cen skupne kmetijske politike, glavnega stebra tedanje Evropske gospodarske skupnosti. Na poznejša prizadevanja za stabilne menjalne tečaje so negativno vplivale naftne krize in drugi pretresi, dokler ni leta 1979 ugledal luč evropski monetarni sistem (EMS).
EMS je temeljil na sistemu menjalnih tečajev, ki je nihanja sodelujočih valut ohranjal v strogih mejah. Ta pristop, ki je temeljil na usklajevanju monetarnih politik med državami članicami, je bil povsem nov in se je uspešno uporabljal več kot desetletje.
Od Maastrichtske pogodbe do evra in evrskega območja
V času, ko je Evropsko komisijo vodil Jacques Delors, so guvernerji centralnih bank držav EU leta 1989 pripravili Delorsovo poročilo o tem, kako bi lahko oblikovali ekonomsko in monetarno unijo. Predlagali so tristopenjsko pripravljalno obdobje, ki bi trajalo od leta 1990 do leta 1999. Evropski voditelji so ta priporočila sprejeli.
Evropski svet je decembra 1991 sprejel novo Pogodbo o Evropski uniji, znano tudi kot Maastrichtska pogodba, ki je vsebovala določbe, potrebne za vzpostavitev monetarne unije.
Po desetletju priprav je bil 1. januarja 1999 uveden evro. Prva tri leta po uvedbi je bil „nevidna“ valuta, ki se je uporabljala samo za računovodske namene in elektronska plačila. Kovanciinbankovci so bili dani v obtok 1. januarja 2002, in sicer v 12 državah EU, kar je bila največja menjava gotovine v zgodovini.
Danes več kot 350 milijonov Evropejcev in Evropejk v 21 državah EU vsakodnevno uporablja enotno valuto, ki je tako oprijemljiv simbol evropskega povezovanja. V prihodnje ga namerava uvesti še več držav.
Ta stran je bila nazadnje posodobljena 12 januar 2026