Simone Veil je preživela nacistično taborišče. Njeno otroštvo in travmatske izkušnje med drugo svetovno vojno so spodbudili njeno zavezanost združeni Evropi, ki ni nikoli usahnila.
Prepričani smo bili, da se rane Evrope, ki je bila že razklana na vzhod in zahod, ne bi nikoli zacelile, če zmagovalci iz leta 1945 ne bi uspeli doseči hitre in popolne sprave z Nemčijo. Svet bi tako lahko doletel nov konflikt, ki bi bil še bolj uničujoč kot predhodni.
Življenje in zgodovinsko ozadje
Politični vzpon Simone Veil se je začel že prav na začetku njene poklicne poti na področju prava. Leta 1974 se je kot ministrica za zdravje pridružila francoski vladi predsednika Giscarda d’Estainga.
Kmalu po imenovanju se je začela boriti za legalizacijo splava v Franciji. Njena dolga bitka se je končala, šele ko jo je podprla opozicija državne skupščine in je bil leta 1975 sprejet zakon o splavu. Ta zakon, ki je postal splošno znan pod imenom „la loi Veil“ (zakon Veilove), je veljal za izjemen dosežek.
Vizija za Evropo
Leta 1979 je z navdušenjem sprejela predlog predsednika Giscarda d’Estainga, da bi vodila listo njegove stranke na prvih neposrednih volitvah v Evropski parlament.
Veilova je bila izvoljena v Parlament in izbrana za njegovo predsednico. Tako je postala predsednica prvega neposredno izvoljenega Evropskega parlamenta in prva ženska na čelu katere koli institucije EU. Dve leti pozneje je prejela nagrado Karla Velikega, ki se podeljuje za prispevke h krepitvi evropskega povezovanja.
Počastitev Evropskega parlamenta Simone Veil.
(Te vsebine ni v vašem jeziku.)